Trdota komponent strojne opreme za kljuke in police – kot so kljuke, nosilci za police, nosilci, konektorji in pritrdilni vijaki – je neposredno povezana z njihovo odpornostjo proti obrabi, odpornostjo proti deformacijam in dolgoročno zanesljivostjo delovanja. Te komponente so običajno izdelane iz ogljikovega jekla, nerjavnega jekla ali drugih kovin; njihova končna trdota je odvisna od sestave materiala, proizvodnih postopkov in uporabljenih metod toplotne obdelave. Na primer, medtem ko morajo standardne komponente iz ogljikovega jekla uravnotežiti trdnost, žilavost in obdelovalnost, so lahko posebni deli, kot so vijaki ali zatiči, podvrženi toplotni obdelavi, da se doseže večja trdota. Podobno se trdota komponent iz nerjavečega jekla razlikuje glede na določeno stopnjo zlitine in stanje obdelave. Pomembno je vedeti, da trdota ni sinonim za nosilnost; trši material ni nujno boljši za vsako uporabo. Če je material pretirano trd, vendar nima zadostne žilavosti, lahko postane nagnjen k pokanju ali lomljenju, ko je izpostavljen udarcu ali lokalni preobremenitvi. Posledično bi morala izbira materialov in stopenj trdote za strojno opremo, ki se uporablja v komercialnih prikazovalnih napravah, temeljiti na dejavnikih, kot so teža blaga, način namestitve, pogostost uporabe, in narava uporabljenih obremenitev – vrednosti trdote ne bi smele biti edino merilo za ocenjevanje kakovosti izdelka.
Ustrezne metode testiranja trdote je treba izbrati na podlagi vrste materiala, strukture izdelka in ustreznih tehničnih specifikacij. Običajne tehnike vključujejo preizkuse trdote po Rockwellu, Vickersu in Brinellu, od katerih je vsak primeren za posebne materiale, dimenzije vzorca in razpone trdote. Pri preskušanju manjših ali tanjših komponent, kot so kavlji ali nosilci polic, je treba posebno pozornost nameniti dejavnikom, kot so debelina vzorca, določena preskusna lokacija, stanje površine in uporabljena preskusna obremenitev. V takih primerih je treba uporabiti specializirane preskusne metode, zasnovane za tanke ali majhne dele, da se preprečijo netočnosti, ki so posledica neustreznih preskusnih pogojev. Nadalje, če so bile komponente podvržene površinski obdelavi - kot je galvanizacija, galvanizacija ali prašno lakiranje - je bistveno razlikovati med trdoto osnovnega materiala in lastnostmi površinskega premaza; odpornost proti praskam in obrabi, ki jo zagotavlja površinska obdelava, ne odražata nujno trdote osnovne kovinske podlage. Za toplotno obdelane vijake, zatiče in druge kritične nosilne komponente je mogoče izvesti celovito oceno, ali izdelki izpolnjujejo konstrukcijske zahteve, s kombinacijo testiranja trdote, pregledovanja dimenzij in potrebnih preskusov mehanskih lastnosti. Med dejanskim pregledom je treba zahteve glede trdote in merila sprejemljivosti določiti na podlagi risb izdelka, razredov materiala, tehničnih pogodb o nabavi ali veljavnih standardov; neprimerno je uporabljati enotno specifikacijo trdote za vse kljuke in dodatke za police. Le s skrbno izbiro materialov, strogim nadzorom proizvodnih procesov in izvajanjem standardiziranih testiranj lahko zagotovimo zahtevano trdoto teh komponent ob hkratnem ohranjanju ustrezne trdnosti, žilavosti, obrabne odpornosti in obratovalne varnosti.
